Ne napadam kolegice @RosvitaP , ampak sprenevedanja je pa res dovolj. Tu je moj odgovor na facebook.com/pesek.rosvita ; Pomilovanje kolegice Peskove zavračam. Pričakujem profesionalno odgovornost. Po štirih letih zamolčevanja in pristranskega poročanja RTV o sojenju Možina - Makarovič res niso problem moji »hitri prsti«. Draga sodelavka Rosvita sama priznava, da mi hiša ni stala ob strani in da o številnih sodnih obravnavah praktično ni poročala. Ko opozorim na konkreten primer takšnega ravnanja, pa začne pojasnjevati mojo stisko in svojo prizadetost. Vprašanja o poročanju ostanejo neodgovorjena. Pomilovanje zavračam. Dobro vem, zakaj zahtevam sodno varstvo in zakaj nasprotujem prikrajanju vsebine tega spora. Voditeljica Odmevov zaradi javne kritike svojega dela ni postala žrtev te zgodbe, kot se sedaj skuša prikazati. Veljalo bi ohraniti občutek za razmerja: sam štiri leta prenašam posledice javnega sramotenja in zahtevam sodno varstvo (pravice na sodišču ne iščem zgolj zaradi sebe, ampak zaradi svobode novinarskega poklica in kulture komuniciranja), ob tem pa se soočam še z odnosom lastne medijske hiše. Peskova pa pač sooča zgolj z očitkom o nekorektnem poročanju, ki je dejstvo. Zakaj so vsi mediji, tudi POP TV, Siol, Domovina, Planet TV, Info360, Nova24, N1 Slovenske novice, Delo ... zmogli korektno predstaviti dogajanje, RTV Slovenija pa ne? Mojo izjavo so imeli na voljo; tam sta bila snemalec in novinar TV Slovenija, vse je bilo, posneto in pripravljeno! Drugi so jo objavili, RTV je moje ključne argumente izpustila, cenzurirala, tudi mojo posneto izjavo. Govorimo o javni televiziji in njenem novinarju, napadenem zaradi oddaj Utrip in Pričevalci. V napovedi Odmevov so gledalci iz ust voditeljice slišali, da Makarovičevo tožim za »domnevne razžalitve«, kar seveda ni res. Tožim jo zaradi razžalitve. Gledalci tu niso izvedeli, katere konkretne žalitve so predmet spora. »Svinja«, »zmene«, »izdajalec«, »jezik za zobe« so izginili iz predstavitve. Namesto njih je voditeljica Makarovičevi pripisala oznako »Lažina«, ki je v spornem besedilu sploh ni. Od kje in zakaj taka prizanesljivost do Makarovičeve in zakaj zavajanje javnosti? Tako je gledalec dobil popačeno predstavo o razlogih za mojo tožbo. Na to opozarja tudi Združenje novinarjev in publicistov. Gre za preverljivo vprašanje točnosti, ki ga ni mogoče odpraviti z razpravo o mojem razpoloženju. Nisem pričakoval branja celotnega sramotilnega besedila, še manj privilegirane pozornosti. Pričakoval sem kratek, točen povzetek, končno tudi mojo izjavo, saj se znam braniti sam. Pa je bila cenzurirana, izločena. To je seveda tudi odgovornost urednika oddaje Aleša Maleriča, ki pravi, da se strinja z mano in me podpira, profesionalno pa, podobno kot Peskova, ne deluje. Razumi, kdor more. Seveda bi lahko bil tiho, ampak včasih je čas razločevanja in mislim, da je povsem prav, da povem, kako je v resnici bilo. Če gledalcu zamolčiš, kaj je predmet spora, prizadetemu novinarju vzameš besedo, posneto in pripravljeno..., - kaj si pravzaprav povedal? Včasih je bolje biti tiho kot povedati izkrivljeno informacijo. Kolegica Rosvita pojasnjuje, da so žaljivke preveč odvratne, da bi jih ponovno brala. Toda njihova odvratnost je ključen del zgodbe in Odmevi so informativna oddaja za odrasle, ki gotovo ne plačujejo RTV zato, da bi jih obvarovala resnice o tematiki, o kateri poroča. Mogoče jih je navesti v nujnem obsegu ali njihov pomen zvesto povzeti. Ni pa jih mogoče nadomestiti z milejšo, izmišljeno različico. Za novico o slovesu nogometaša iz Sarajeva se je našel prostor; za nekaj besed, ki bi pojasnile bistvo te tožbe, očitno ne. Po štirih letih, da se razumemo, še vedno ne. Kot upravičeno poudarja ZNP, javnosti ni treba čakati na sodbo, da bi izvedela, kaj je bilo dejansko izrečeno. O pravni odgovornosti odloča sodišče, medij pa mora pošteno predstaviti dejstva in stališča obeh strani. Tudi priporočilo Sveta Evrope o varnosti novinarjev opozarja na odgovornost javnih osebnosti pri spodkopavanju njihove integritete. Javno poniževanje novinarja in pozivanje k njegovemu molku zaslužita resno obravnavo, ne uredniškega zmanjševanja njune teže. Dobro, da so, po posredovanju vsaj minimalno objavili napad na novinarsko kolegico Saro Grobelšek. (No, če bi se kaj takega privoščil jaz, bi bila seveda to prva novica v TV Dnevniku z gostom in temo na dolgo in široko). Posebej nenavadna je preobrazba, ki jo ponuja sklicevanje na delitev dela. Govorimo o ugledni, karizmatični in izkušeni novinarki, ki jo štejem med najboljše televizijske voditeljice, z veliko profesionalno avtoriteto, znanjem in vplivom. Ko je treba odgovarjati za izrečeno, pa naj bi se čez noč prelevila v nebogljeno bralko tujega besedila, skoraj v robota, ki ne odloča o ničemer in zato za nič ne odgovarja. No ja, prozorno. Ugled, izkušnje in karizma prinašajo tudi odgovornost. Ob opozorilu na netočnost od takšne sodelavke pričakujem, da jo bo pomagala razjasniti in popraviti. Imam pa podobno slabo izkušnjo te iste iz časa mitinga ZZB v Kopru pred leti. Tako da žal vem, o čem govorim. In kar sem napisal, je zelo milo rečeno. Od kolegov ne pričakujem osebne naklonjenosti za moj primer (čeprav so tega v izobilju deležni drugi novinarji RTV za veliko manjše napade). Pričakujem zgolj profesionalno poročanje, kakršno so zmogli drugi mediji. Sama voditeljica prepoznava dolgoletno odpoved RTV v tej zadevi. Prav zato bi se morala zamisliti, kako je v petek tudi sama sodelovala pri nadaljevanju istega vzorca. Žalostno je, da se je na koncu dolge prebavne verige pristranskosti in neprofesionalnosti RTV v primeru Možina - Makarovič znova znašla voditeljica Odmevov. V njenem odzivu prepoznavam isto obrambno držo kot pri vodstveni nomenklaturi: odgovornost je nekje drugje, problem pa postane človek, ki jo zahteva. Tako se sistemsko prikrajanje resnice nadaljuje, četudi njegovo nesprejemljivost njegovi udeleženci sami priznavajo. Na mestu bi bila popravek in opravičilo. Dobili pa smo razlago o mojih stiskah in prizadeti voditeljici. Žal. Sam se nimam za žrtev, preprosto branim svoje dobro ime in opozarjam na meje osebnih napadov tudi na druge, zato so povsem deplasirani poskusi, da bi se kdorkoli v tej zgodbi, najmanj pa tisti, ki ni pošteno opravil svojega dela, predstavljal kot da se mu z omembo osnovnih dejstev dela krivica.