Pinned Tweet
Briga volka, kaj si ovce mislijo o njem.
#kratkazgodbao2023
Ana retweeted
ZA PRORAČUN, KI BO ZNIŽAL SREDSTVA ZA PORODNIŠKE, ŠTIPENDIJE, OSEBNO ASISTENCO IN OTROŠKE DODATKE, JE GLASOVALO 47 POSLANCEV, PROTI PA 33 🧵
Fiskalni svet je ocenil, da se v proračunu za leto 2027 sredstva za socialne transferje zmanjšujejo za 330 milijonov evrov.
Ana retweeted
Če se komu ne da gledati vsega in bi le prebral povzetek.
»Katero podjetje bo uspešno, če bo imelo sprte ljudi, kjer vsak vleče na svoj konec? Kako potem lahko pričakujemo, da bo uspešna naša država?«
zdruzenje-manager.si/novice/…
Ana retweeted
MRTVIM GROBOVE. MLADIM PRIHODNOST!
Pokopljimo mrtve. Osvobodimo žive. In dajmo prihodnosti končno priložnost!
Od prihodnjega ljubljanskega župana pričakujem nekaj povsem preprostega. Pokopljite mrtve! Vse mrtve! Ne naših. Ne vaših. Mrtve! Antigona je pred več kot dva tisoč leti vedela nekaj, česar mi očitno še danes ne razumemo. Da je pravica do groba starejša od oblasti in njenih zakonov. Osemdeset let po koncu vojne se še vedno prepiramo o pokopu človeških kosti. Kakšna neznosna civilizacijska beda! Sposobni smo pošiljati satelite v vesolje, graditi predore skozi gore in uzakoniti skoraj vsako človeško neumnost. Za pokop mrtvih pa potrebujemo ustavne presoje, politične komisije in očitno še kakšno stoletje. Zato pričakujem, da umaknete zahtevo za ustavno presojo ureditve pokopa na Žalah, se dogovorite z državo in omogočite dostojen pokop žrtev povojnih pobojev. Brez političnih računov. Brez ideoloških pogojev. Brez novih osemdesetih let. Čas je, da Ljubljano namesto mesta heroja začnemo imenovati mesto človečnosti! Ne zaradi mrtvih. Zaradi nas živih!
In potem? Potem pa končno naprej! V prihodnost! Slovenci smo čuden narod. Izborili smo si državo, potem pa se prostovoljno prijavili za statiste v lastni zgodovini. Petintrideset let samostojnosti, sanj, upov in večnih tranzicijskih obračunov. Toda zgodovina ni zemljiškoknjižni izpisek na prihodnost! Nihče nima dosmrtne lastninske pravice nad državo. Ne levi, ne desni in še najmanj večni politični najemodajalci naše usode. Preteklost smo prežvečili že tolikokrat, da je izgubila še zadnji atom okusa. Pa jo še vedno strežemo novim generacijam. Hladno. Pogreto. In vedno na račun hiše. Ki smo, mimogrede, mi sami!
In Ljubljana? Mesto, v katerem se politična večnost meri v mandatih, prihodnost pa v kvadratnih metrih. Mesto, kjer mlad človek lažje dobi magisterij kot ključ lastnega stanovanja. Kjer je lahko svet na dosegu enega klika, lastna garsonjera pa na razdalji tridesetletnega kredita. Krasna urbana civilizacija! Imamo čudovite fasade, urejene trge, gostinske vrtove in turistične razglednice. Toda mesto ni samo kulisa. Mesto je življenje! Je energija ljudi, ki v njem živijo, ustvarjajo, ljubijo, delajo neumnosti in se iz njih kaj naučijo. Ljubljana ne sme postati razglednica, na kateri za mlade zmanjkuje prostora!
In prav v mladih vidim največji razlog za optimizem. V generaciji, ki je odrasla brez meja. Ki govori jezike, ustvarja podjetja, razvija tehnologije, potuje, tvega in se požvižga na velik del naših svetih političnih resnic. Ki ji je Ljubljana dom, Evropa pa igrišče. Ta generacija ne potrebuje naših večnih predavanj o tem, kako je bilo nekoč. Potrebuje možnosti, da nam pokaže, kako bi lahko bilo jutri. Ne potrebuje še enega političnega očeta, ki ji bo razlagal, kaj je zanjo dobro. Očetov imamo dovolj. Tudi političnih dedkov! Mladi ne potrebujejo dovoljenja za prihodnost. Potrebujejo prostor, da jo ustvarijo sami!
Seveda mladost sama po sebi ni nikakršna kvalifikacija. Tudi mlad bedak je še vedno bedak. Z nekoliko daljšim rokom uporabe! Toda raje vidim mladega človeka, ki si upa narediti napako, kot političnega veterana, ki je iz ponavljanja svojih napak naredil dolgoletno kariero. Dajmo mladim možnost! Ne zgolj sedeža v zadnji vrsti političnega gledališča. Dajmo jim odgovornost. Zaupanje. Svobodo. In predvsem pravico, da stvari naredijo drugače, kot smo jih mi. Če jim bomo zapustili samo dolgove, stanovanjsko krizo in navodila za pravilno razumevanje zgodovine, bomo kot generacija opravili precej klavrno delo.
Kaj torej pričakujem od prihodnjega župana? Da ne bo moj gospodar, odrešenik ali mestni oče. Da bo razumel, da Ljubljana ni njegova, občina ni zasebno podjetje in meščani niso njegovi podložniki. Želim si mesta velikih ambicij, drznih idej in svobodnih ljudi. Mesta, kjer podjetnik ne potrebuje političnega botra, mlad človek pa bogatih staršev, da lahko začne živeti. Mesta, v katerem se bo splačalo nekaj ustvariti, ne samo nekaj podedovati. Kjer bo več prostora za podjetnost, kulturo, šport, ustvarjalnost in tudi za kakšno zdravo neumnost. Kajti mladost brez neumnosti je samo prezgodnja starost! Ne potrebujem župana, ki bo sanjal namesto mene. Potrebujem župana, ki nam bo pustil uresničevati lastne sanje!
Zato sem optimist. Ne zaradi politikov. Zaradi ljudi! Zaradi generacije, ki prihaja. Zaradi njene samozavesti, drznosti in zdrave nepripravljenosti, da bi vse življenje poslušala, česa se ne da. Zaradi Ljubljane, ki ima vse možnosti, da postane eno najbolj živih, ustvarjalnih in svobodnih mest v Evropi. Ne potrebujemo novega Dunaja, Züricha ali Rima. Potrebujemo Ljubljano, ki si bo upala biti Ljubljana. Mlado, samozavestno, sproščeno, podjetno in malce predrzno. Takšno, v kateri se bo dobro živelo. In v katero se bodo mladi radi vračali. Ne samo za praznike k staršem po domače klobase!
Ljubljana ni dediščina političnih dinastij. Ni zasebna lastnina županov. In ni zadnje počivališče naših neizživetih ideoloških vojn. Je naše mesto. Mesto živih ljudi, velikih idej in neizsanjanih sanj.
Pokopljimo mrtve. Nehajmo častiti politične spomenike in začnimo zaupati živim! Predvsem mladim. Tistim, ki imajo pred seboj življenje, ne zbirke zaslug iz preteklosti. Dajmo jim prostor, svobodo in pravico do lastnih napak. Ljubljana ima dovolj zgodovine, da ji ni treba živeti včeraj. Mrtvim pripada mir. Mladim prihodnost. Ljubljani pa končno malo več življenja, za božjo voljo!
Folk poglejte te zelje, poglejte svoj lajf in ce lahko kako uresnicite
uresnicizeljo.si/wishlist?fb…
1
79
Oh 15let 💛💛😎
Punca takrat bi bila ponosna na tole pot tu gor in realno
Hvala vsem tle gor, se zmeraj ste carji, ceprav nas je zmeraj manj tukaj 💛🍀
In za spucat duso je tole se zmeraj moj naj kanal 💛😎🍀
Do you remember when you joined X? I do! #MyXAnniversary
2
17
268
Ana retweeted
Za komentiranje na RTVSLO je zdaj potrditev z mobilno številko prek SMS sporočila.
Na ta način želijo dvigniti kakovost javne razprave in zmanjšati število uporabnikov z več računi. / @rtvslo blog.uporabnastran.si/2026/1…
Veste kaj je WTF
Da starejse zenske mlajsim sodelavkam mečejo polena pod noge
Nocem takega sveta in okolja
Bog daj da bomo cez 20let boljse
Kaj jih poganja? Kaj jih žene?
P*** resno kaj maš od tega, svoj glup ego si filas mr***
#corposvet
2
8
433
Ana retweeted
Na večerni tek okoli Rožnika sem danes vzel majhen prenosni merilnik, ki je beležil koncentracijo drobnih delcev v zraku. Merilnik med drugim spremlja fine delce PM2.5, ki so manjši od 2,5 tisočinke milimetra, oziroma so približno tridesetkrat tanjši od človeškega lasu. Zaradi svoje majhnosti lahko prodrejo globoko v pljuča, najmanjši pa tudi v krvni obtok. Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, naj njihova povprečna dnevna koncentracija ne presega 15 mikrogramov na kubični meter zraka.
Med današnjim tekom je bilo povprečje okoli 20 µg/m³, najvišjo koncentracijo, 35 µg/m³, pa je merilnik zaznal na severozahodnem delu poti, pred Koseškim bajerjem. Tudi drugje so se pojavljali kratkotrajni vrhovi. Onesnaženost se je torej precej spreminjala, ponekod že v nekaj minutah.
Kaj je povzročilo takšne vrednosti? Velikostna porazdelitev delcev je skladna z onesnaženjem zaradi izgorevanja. Večina zaznanih delcev je bila zelo majhnih, bolj grobega prahu pa skoraj ni bilo. Verjeten vir so predvsem kurišča v naseljih, deloma tudi promet. Ob šibkem vetru in temperaturnem obratu se onesnažen zrak zadržuje pri tleh.
Pri teku je pomembno še nekaj. Med intenzivnejšim gibanjem vdihnemo pet- do osemkrat več zraka kot med mirovanjem. To pomeni, da lahko med dvournim intenzivnejšim tekom vdihnemo skoraj toliko onesnaževal, kot bi jih ob sedenju v istem zraku vdihnili v celem dnevu. Seveda to ni razlog, da bi opustili tek. Koristi rednega gibanja praviloma še vedno prevladajo, smiselno pa je razmisliti, kdaj in kje tečemo.
Prenosni merilnik ni tako natančen kot uradne merilne postaje, zato je treba številke razumeti kot približek. Tudi priporočilo WHO velja za 24-urno povprečje, zato ga z dvourno meritvijo ne moremo neposredno primerjati. Meritve pa vseeno lepo pokažejo, kako se lahko kakovost zraka spreminja že med samim tekom.
Ana retweeted
Zelo zelo pozitivno pomeni 650 milijonov minusa (kar po definiciji ni ne zelo zelo pozitivno, niti zelo pozitivno, niti pozitivno, ampak negativno). Kreativno računovodstvo po grško.
dnevnik.si/novice/slovenija/…
Ana retweeted
S tem komentarjem si bom verjetno nabral nekaj novih sovražnikov, a vseeno mislim, da je iz spoštovanja do resnice treba povedati tudi to.
Razkritje Mladine o organiziranem širjenju zavajajočih informacij in diskreditacijskih kampanj, v katere so vpleteni tudi ljudje iz kabineta predsednika vlade, je zelo resno. Takšno delovanje je nesprejemljivo.
Ob tem pa se mi zdi vredno opozoriti, da lahko podobne učinke političnega diskreditiranja opazimo tudi na levem političnem polu, čeprav lahko nastajajo po drugačnih mehanizmih.
Sam sem to od blizu spremljal ob letošnji kandidaturi Cirila Keršmanca za ustavnega sodnika. Takrat so se nanj usuli očitki o domnevno spornih stališčih do pravice do splava in nekaterih drugih vprašanj. Očitke so sprožili pomisleki v SD in Levici, nato so jih povzeli mediji in aktivisti. Nika Kovač je denimo javno zapisala, da Keršmanc ne podpira pravice do splava, čeprav je sam izrecno izjavil, da jo podpira.
Dogajanje sem lahko spremljal neposredno, saj je Keršmanc svoja pojasnila, ki jih je pošiljal medijem, političnim predstavnikom in Inštitutu 8. marec, hkrati posredoval tudi meni, Renati Salecl in drugim nekdanjim sodelavcem.
Posebej zgovoren je bil poznejši spor s STA. Keršmanc je že v prvem pisnem pojasnilu izrecno podprl pravico do splava in opozoril, da bi bila lahko brez javnega financiranja izvotljena. To pojasnilo je bilo vključeno tudi v njegovo poznejšo korespondenco z Inštitutom 8. marec. Ko sem opozoril, da povzetek STA tega pomembnega dela ne upošteva, je odgovorni urednik vztrajal pri razlikovanju med posameznim pismom in priloženo korespondenco. Sam sem kot soprejemnik lahko pokazal, kaj je Keršmanc dejansko zapisal. Bistveno vprašanje pa je ostalo, zakaj se je v javnosti še naprej utrjeval vtis, da Keršmanc nasprotuje pravici do splava, čeprav je sam izrecno izjavil, da jo podpira.
Politični rezultat je znan. Predsednica republike je po večdnevnih javnih polemikah Keršmančevo kandidaturo umaknila, tako da državni zbor o njem sploh ni glasoval. Ustavna sodnica je nato postala Barbara Kresal, ki sta jo podpirali SD in Levica.
S tem ne trdim, da je šlo za enako organizirano delovanje, kot ga je zdaj dokumentirala Mladina. Za takšno trditev nimam dokazov. Toda primer kaže, kako hitro se lahko politično uporabna interpretacija razširi in utrdi, še posebej kadar se z njo strinjajo vplivni politični predstavniki, aktivisti in del medijev. Ko se takšna interpretacija uveljavi, jo je težko popraviti, tudi če zanjo obstajajo resni protiargumenti.
Zdi se mi, da lahko podobni učinki nastajajo na različne načine. Na desnici imamo zdaj dokumentiran primer organiziranega širjenja propagande. Na levici pa lahko podobni učinki nastanejo tudi zaradi ideološke bližine dela politike, civilne družbe in medijev, brez neposrednih navodil ali formalne koordinacije. Dovolj je, da se določena interpretacija ujema s skupnimi prepričanji, pa jo začnejo različni akterji vzajemno utrjevati.
Seveda je treba razlikovati med organiziranim širjenjem dezinformacij, pristranskim poročanjem in iskrenim, vendar napačnim prepričanjem. Vse to ni isto in tudi odgovornost ni enaka. Toda v vseh teh primerih se pojavi isto temeljno vprašanje: kaj se zgodi z javno razpravo, ko postane pripadnost političnemu taboru pomembnejša od preverjanja dejstev?
Zame je bistveno, da uporabljamo enaka merila resnicoljubnosti in poštenosti pri vseh. Še posebej takrat, ko je treba kritično presoditi ravnanje ljudi in organizacij, s katerimi se sicer v marsičem strinjamo.











